No tole je pa napisano tko kot se spodobi.se bo pa vedno najdo nekdo ki bo trobo kak se vse splača,kak vsi jamrajo,kak on molze na paši.Ampak tega da živi od penzije pa nebo povedal.

To se strinjam. S pašo je veliko dela. Tist, ki misli da postaviš ograjo, spustiš noter živino in gre počivat se krepko moti. Najprej je nadzor, da je živina notri in da ima dosti vode, ter koliko je travnik popašen. Dnevna kontrola ti ne uide. Za vzdrževanje ograje gre veliko ur. Pri bikih in telicah je nekoliko manj dela s pogostostjo prestavljanja ograje. Pri molznicah pa na vrhuncu rastne sezone ograjo prestavljamo 2x na dan (zjutraj in zvečer, pasemo 24ur na dan), da povečamo izkoristek travinja, zmanjšamo gaženje in onesnaževanje nepojedene trave. Za to seveda rabiš sistem stalnih ograj, znotraj katerih potem dnevno odmerjaš. Pogostost odmerjanja se čez leto spreminja skupaj s hitrostjo rasti trave. Vendar je večino poletja kravam dnevno odmerjamo pašo, zdaj na 2 dni. Telice zasedajo eno površino okrog enega do max 2 tedna. Isto je nekje pri kravah, le da znotraj čredinke najprej odmerimo prostor, ki ga popasejo nekje v dveh dneh, nato pa prestavljamo ograjo naprej. Stvar vzame nekje recimo 15-20 min časa, da naviješ žico, pobereš in prestaviš količke par metrov naprej in ponovno potegneš žico. To seveda narediš ko se krave molzejo v hlevu, drugače rabiš 2 seta palic in žic. V približno enem tednu čredinko popasejo in jih prestaviš na novo.
Tako da vsako leto potegnem kar nekaj kilometrov žic.

Pomembno je pa še posebej za molznice, da imajo na pašniku senco. Če nimajo dostopa do gozda, posadiš par dreves, kamor se lahko zatečejo.

Stem gaženjem in čredinkanjem tudi malo pretiravate. Če krava stopi na travo se ta ravno tako dvigne. Oz tudi malo pohojeno pojedo. Ni pa za čakat da živali spustiš na pašo ko je že primerna za košnjo. Senca pa obvezno. Moje v najhujši vročini kampirajo kar v štali ali pa za potokom in v sadovnjaku.

golf je napisal/a:

nevednež je napisal/a: Na slovenskem so pridni kmetje in so leni kmetje. Pridni kmetje kosijo, sušijo, balirajo, futrajo, kidajo, živina pa počiva. (v štali in se tam slabo počuti). Leni kmetje pa pasejo. Na ta način pridelajo do 45 % letno potrebne voluminozne krme. Živina dela namesto njih in se na pašniku izvrstno počuti. Prav posebej pride paša zdaj, meseca septembra. Paše je obilo, kositi in sušiti ali balirati pa je težko. Slabo vreme, kratek dan, dolgo rosa. Živina ima v sebi nagon po intenzivni paši. Poleti se pase toliko, da preživi, jeseni pa ji nagon ukazuje naj se čimbolj aktivno pase, saj si bo tako nabrala zaloge za zimo. Pridni kmertje na polno trošijo zimsko zalogo futra, le nekaj malega uspejo nakosti "za frišno". Leni pa lepo gledajo živali na paši kako delajo namesto njih. Ja, pa ta pridni se na glas pritožujejo kako je kmetijstvo na psu, ta lenih pa ni prav nevem kako slišati jamrati. Zanimivo, ne? Tale prispevek je za v okvir. Kaj pa tam kjer imamo 15 razkropljenih parcel...?

Ok, se strinjam. Čisto vse kmetije nimajo pogojev za pašo.
http://www.itis.si/oseba/CERNE-JASMINA?5268184
Pred leti je nekje na tem naslovu ali morda čisto blizu zagotovo bila kmetija, ne vem je zdaj še ali ni, mi smo imeli kravo od njih. Ma pasli bi oni rahlo težko. Morda tam znotraj bolnice Petra Držaja
Je pa dejstvo, da imajo mnogi kmetje do paše čisto nepotreben predsodek. Bom potem, ko bom odgovoril uporabniku Toniju en primer takega predsodka prikazal.
Spet druga konkretna ovira je razdrobljenost parcel, rak rana slokmetijstva.
Kaj je na to temo možno narediti s stališča posamezne kmetije? Kaj na to temo naredi država? To naj presodi vsak sam.
Sam sem želel s svojim prispevkom pokazati pozitivno plat paše, nič drugega.

Če morajo krave jest pohojeno pašo, so že hudo lačne in od takih krav ne moreš pričakovati drugega kot izgubo. Telice in dojilje delno ja. Krave NIKOLI. Samo za ''smrt rešit''.

nevednež je napisal/a:

Ok, se strinjam. Čisto vse kmetije nimajo pogojev za pašo. http://www.itis.si/oseba/CERNE-JASMINA?5268184 Pred leti je nekje na tem naslovu ali morda čisto blizu zagotovo bila kmetija, ne vem je zdaj še ali ni, mi smo imeli kravo od njih. Ma pasli bi oni rahlo težko. Morda tam znotraj bolnice Petra Držaja Je pa dejstvo, da imajo mnogi kmetje do paše čisto nepotreben predsodek. Bom potem, ko bom odgovoril uporabniku Toniju en primer takega predsodka prikazal. Spet druga konkretna ovira je razdrobljenost parcel, rak rana slokmetijstva. Kaj je na to temo možno narediti s stališča posamezne kmetije? Kaj na to temo naredi država? To naj presodi vsak sam. Sam sem želel s svojim prispevkom pokazati pozitivno plat paše, nič drugega.

Sam sem pa želel predstaviti čim bolj objektivno plat paše

_toni je napisal/a:

Če morajo krave jest pohojeno pašo, so že hudo lačne in od takih krav ne moreš pričakovati drugega kot izgubo. Telice in dojilje delno ja. Krave NIKOLI. Samo za ''smrt rešit''.

Tudi v prenatrpani čredinki je drug dan vse pohojeno. Pa zadeva se dvigne če ni stara trava. Bolj se izogibajo gnojenih, posranih in zapljeveljenih predelov. Belo deteljo pa povsem normalno pomulijo.

Ok, Inženir Toni Kukeberger je na tem forumu uporabnik, katerega zagotovo od vseh najbolj cenim. Ga spremljam še od časov ko je bil prizadeven študent agronomije (brez zamere takrat je bil še rahlo naiven) do zdaj, ko je gospodar na cvetoči kmetiji na kateri skuša združiti svoje bogato teoretično znanje in realnost. Hvala mu za prispevek na prejšnji strani. Vse kar je napisal je napisal strokovno, argumentirano in predvsem nežaljivo. (Žaljivo nakladanje moremo videti na tej strani zgoraj. S takimi pisuni ni vredno diskutirati)
Tonijev tekst ponuja vrsto trditev, ki jim je možno oporekati ali pa tudi ne, naj mi bo prosim v tem postu dovoljena replika na trditev v prvem odstavku - 100 000 ojrotov letnega prometa.
Matematično trditev drži, brez ugovora. Na mestu pa je vprašanje ali njihova kmetija zmore donesti teh sto tisoč? Sam o tem dvomim. In če je odgovor da, bi sodil, da le za ceno prekomerne delovne obremenitve. To pa utegne v nekem trenutku postati šibka točka kmetije.
Pred nekaj tedni sem ležal v bolnici. Nekega lepega dne smo se skupaj v sobi znašli trije kmetje. Različni da bi bolj ne mogli biti. Eden prihaja iz okolice Brežic, njihova kmetija se ukvarja z živinorejo, vinogradništvom in turizmom (stacionarnim kot izletniškim), gospod v bolnici ni lastnik, le sorodnik, vendar pomaga na kmetiji. Govedo, konje in prašiče pasejo! Nad obilico dela se ne pritožujejo, so pač dobro organizirani. S stanjem v kmetijstu so zadovoljni.
Drugi gospod prihaja iz Škofjeloškega, okolica Poljan, ukvarja se z živinorejo, žagarstvom, predelavo lesa, sečnjo, spravilom ter prevozom lesa. Gospodar dela vsak dan od šestih zjutraj do desetih zvečer, nad živinorejo godrnja. Pasejo ne! Vsako misel na pašo odločno zavrača. Sem šel vprašat strica gugleta kaj bi bil argument proti paši. Stric gugle ni rekel nič, le lepe potencialne pašne površine pokaže v okolici njegove vasi. Sklepam, da gre za čisto prazen predsodek. Ja, pa žena živino futra. (glej eno aktualno temo o krompirju na Sorškem polju)
Pogovor z obema gospodoma mi je dal sklepati, da imata obe ti dve kmetiji letni dohodek vsaka zase tam ene 100 000 ojrotov. 20 000 gor ali dol.
Še tole bi rekel: bistveno manj sta ranljivi kot je ranljiva čista mlečna kmetija.
No, toliko na prvi odstavek Tonijevega prispevka. Na ostale pa drugič.

No, sigurno si delimo mnenje, da je mesno živino absolutno smiselno pasti. Od štirinožne do dvonožne, čeprav dvonožna je že bolj problem. Mlečna živina je pa druga zgodba (predvsem krave, drobnica je lažje obvladljiva, če je le dovolj dobro postalvjena elektroograja).

Kar se prihodkov tiče - fora je v naslednjih zadevah:
Prihodek je pač prihodek - kolikor pride na račun oz. v denarnico. Odhodki pa so (papirnato in realno) sestavljeni iz fiksnih stroškov (to so stroški, ki so isti če delaš 0,000 ali če delaš do polne izkoriščenosti kapacitete, pa naj bo to hlev, sirarski kotel, kotel za kuhanje ocvirkov ali pa kurnica) in variabilnih stroškov. Variabilni so pa sestavljeni iz sprotnih stroškov materiala in stroškov dela. Torej ta druga komponenta (variabilni stroški) so neposredno povezani z obsegom proizvodnje. Več kot delaš, večji so stroški. In recimo konkretno v sirarstvu te oprema in infrastruktura ter marketing in management stane praktično enako če hočeš predelati 50.000 l mleka na leto ali pa 200.000. Malo večja zorilnica, večja kad za slanico, kar je pa 1% letne amortizacije in nič več. Torej če imaš na leto recimo 40.000 € amortizacijskih stroškov, pa predelaš 50.000 l mleka, ga povprečno prodaš po 1 €, ti od prometa ostane 10.000 za ves repromaterial in delo. Če ga predelaš 200.000, je pa amortizacija samo (tudi če je kakšen kotel večji in kakšen bolj dovršen stroj za pakiranje v sirarni) še kakšno tretjino prihodkov. Ostalo ostane za delo in za sprotne stroške in za potencialni dobiček. To je tisto... boste rekli da sem rekel visoko amortizacijo - ja, ampak v tej ceni je treba seštet vse stroške za stroje, zgradbe in opremo, tudi za pridelavo, ne samo predelavo mleka. Potem je pa to kmalu precej realno.
V bistvu je tako, da vsaka proizvodna dejavnost, ne samo v kmetijskem sektorju, je v današnjem stanju konkurence smiselna šele tedaj, ko lahko narediš nekje 100.000€ prometa. Kot sem že prej rekel - dobički so nekaj %, če imaš plačo že odračunano, hvalabogu, če ne, je pa tako kot je. Če se greš storitveni sektor, ne proizvodni in dejansko lahko vsakemu zaračunaš toliko ur kot jih dejansko porabiš, pa je seveda situacija že pri precej manjšem prometu pozitivna.
Toliko za danes

Lep pozdrav vsem skupaj.

Nooo, mlečna kmetija je ravno toliko ogrožena kot vse ostale. Tudi pri mesu, če gledaš strogo čez novce je lažje pitat privezano živino z idealnim obrokom. In nihče ti ne pokrije manjka konec leta, če stvari ne prodaš. Če oddaš na zadrugo dobiš pa za teleta ravno toliko kot tisti katerega tele ni videlo sonca in je vedno cuzalo nadomestek.